DU BOHINJ

Na sončni strani gore se le prikažeta dva skrita vhoda do bunkerja z značilno kupolo in obsežna, razpadajoča utrdba. Greben južno nad Soriško planino (1307 m) z razglednimi vrhovi in številnimi sledmi iz preteklosti, vzhodni (Dravh - Travh, 1547 m, Lajnar, 1549 m; {značilni bunker s kovinsko kupolo in številni podzemni hodniki - dvorane, ter veliko utrdbo na južnem pobočju}, Slatnik vzhodni vrh, 1597 m in zahodni vrh 1609 m; {bojni blok na južnem pobočju gore, ter povezani podzemni hodniki in dvorane z bunkerji}, Kôr, 1582 m; {vojašnica s kapelico} in severozahodni Možic, 1602 m; {značilni bunker s kovinsko kupolo in številni podzemni hodniki z bunkerji}, vsi med seboj povezani s še vedno opaznimi, trdno zgrajenimi mulatjerami, spominjajo na vojaško ureditev iz časov Alpskega zidu (italijansko - Vallo Alpino), postavljenem po italijanskem obrambnem sistemu celotne kopenske meje ...

Raztezal se je daleč od Ligurskega morja, preko grebenov Julijskih Alp, ter ob meji s Francijo, Švico, Avstrijo in Jugoslavijo vse do Reke na Hrvaškem v celotni dolžini 1850 kilometrov, ter je tako varoval, tudi del slovenskega ozemlja, ki ga je po letu 1918 zasedla Italija ...

Vzhodni del Alpskega zidu je bil dolg približno 250 kilometrov in je bil zgrajen vzdolž rapalske meje, da bi varoval strateško pomembne prehode v Italijo iz ozemlja Jugoslavije. Sprva je imel zgolj obrambno vlogo, kasneje pa so utrdbe prilagodili tudi napadalni strategiji. Zametki sistema utrdb so izgradnje utrjenih vojašnic italijanske finančne straže in enot GAF (it. Guardia alla Frontiera), poljskih utrdb, strelskih jarkov in strojničnih gnezd po določitvi rapalske meje leta 1920. V koncu dvajsetih let so Italijani že začeli izvajati obsežne infrastrukturne gradnje na podlagi česa se je kasneje začela tudi izgradnja utrdb, ki se je uradno začela z izdajo okrožnice 200, januarja 1931. Do napada na Jugoslavijo utrdbeni pas še zdaleč ni bil dokončan ...

Do tega časa so Italijani zgradili zgolj manjše utrdbe, ki so zadostovale za hribovit teren. Po napadu na Jugoslavijo je bila večina utrdb razorožena. Tamkajšnje enote GAF so uporabili za okupacijo Slovenije. Razorožene so ostale do padca Mussolinija, ko je general Mario Robotti italijanskim enotam v Sloveniji in na Hrvaškem ukazal umik na linijo Alpskega zidu. Po kapitulaciji Italije so Nemci leta 1944 preventivno razstrelili del utrdb iz strahu pred zavezniškim izkrcanjem v Istri. Že naslednjo leto pa so Nemci zasedli Alpski zid na slovenskem ozemlju in ga povezali z nekaterimi deli Rupnikove linije, ter tako ustvarili enoten obrambni sistem, t.i. Ingridovo linijo, ki so jo uporabili proti napredovanju jugoslovanskih sil. Po vojni so Jugoslovani utrdbe večkrat uničevali, v glavnem zaradi povojnega pomanjkanja železa ...

Alpski zid naj bi v glavnem sestavljali dve obrambni črti. Prva (zona di Sicurezza) je potekala tik ob rapalski meji. Večkrat so utrdbe postavili ob vznožje grebenov, ki so lažje branljiva. Črta je potekala po Fužinah, Vršiču, Lepeni, Bogatinu, nad Soriško planino (Lajnar, Možic), Poreznu, Godoviču, Hrušici, Planini, Javorniku, Snežniku, Gomancah, Klani, Reki. Druga cona (zona di Resistenza) je potekala nekaj kilometrov za prvo črto. Oddaljenost od prve črte je bila pogojena s terenom ...

Potekala je po Peči, Mangartu, Učji, dolini reke Idrijce, Črnemu vrhu, Javorniku, Nanosu, Pivki, Milanji, Jelšanah, obronkih Čičarije do Opatije. Poleg teh dveh glavnih črt je bila še tretja (zona di Schieramento), območje za obema črtama v katerem so bili nameščeni težko topništvo, protiletalski topovi, ter zbirališča čet za protinapad. Skupno število italijanskih vojakov, ki naj bi varovali rapalsko mejo je bilo okrog 15.000. Italijanske enote na zidu so bile razdeljen na sektorje, ki so bili podrejeni trem poveljstvom armadnih zborov (VI., XI. in V.). VI. armadnemu zboru v Trevisu je bil podrejen XVII. sektor Trbiž – Peč – Predel ...

Povezava na spletno stran Gore in ljudje - Janez Pikon: Lajnar z utrdbo

Povezava na moj VIDEO: Lajnar z utrdbo

Janez Pikon